PETEK
23
Avgust

Opera G.Verdi: NABUCCO


Natisni
Pošlji
Oceni

Vabljeni k ogledu svetovne uspešnice opernih odrov v izvedbi ansambla SNG Opera in balet Ljubljana

Giuseppe Verdi
NABUCCO


Opera v štirih dejanjih
Premiera 30. septembra 2000


Izvedba v italijanskem jeziku s slovenskimi nadnapisi v prevodu Sonje Berce.
Predstava ima dva odmora.



Libreto Temistocle Solera


Dirigent Loris Voltolini
Koncertni mojster Igor Grasselli


Režija Günther Lohse
Scenografija in kostumografija Bernd Leistner

Solisti:
Nabucco Marko KOBAL
Ismaele Jure KUŠAR
Zaccaria Juan VASLE
Abigaille Galja GORČEVA
Fenena Elena DOBRAVEC
Veliki duhoven Zoran POTOČAN
Abdallo Matej VOVK
Anna Marina ĐONLIĆ


Operni zbor in orkester SNG Opera in balet Ljubljana


Vodja zbora Martina Batič
Oblikovalec luči Edi Martinčić
Asistenka režiserja Simona Pinter
Korepetitorja Višnja Kajgana, Gianluca Marciano



Lektorica Nevenka Verstovšek



Inspicient Roman Pušnjak
Šepetalka Nataša Hladky
Tonski mojster Gašper Loborec
Operater razsvetljave Jasmin Šehić


Tehnična služba SNG Opera in balet Ljubljana


Scena in kostumi:
GLEDALIŠKI ATELJE SNG Opera in balet Ljubljana in SNG Drama Ljubljana
Vodja Matjaž Arčan

Za pokroviteljstvo se zahvaljujemo:
Casino'Portorož, d.d, LifeClass, Banki Koper d.d. in LB Leasing d.o.o. Koper.
Medijski pokrovitelj predstave je Radio Koper.

* * * *
Giuseppe Verdi (1813 – 1901)
Giuseppe Verdi se je rodil 10. oktobra 1813 v kraju Roncole pri Bussetu. Ko je imel 10 let, mu je Antonio Barezzi, trgovec v Bussetu in navdušen ljubitelj glasbe, z denarno podporo omogočil obiskovanje gimnazije v Bussetu, kjer je prva znanja o glasbi pridobival pri Ferdinandu Provesiju. Leta 1832 je želel nadaljevati študij na milanskem konzervatoriju, vendar sprejemnih izpitov ni opravil. Zato je obiskoval zasebne učne ure pri Vicenzu Lavigni, ki mu je posredoval solidno osnovo iz kompozicije ter mu omogočil redno obiskovanje opernih predstav v Scali. Tri leta pozneje je dobil mesto glasbenega učitelja v Bussetu in se poročil z Margareto Barezzi, najstarejšo hčerko svojega dobrotnika. Leta 1939 je izgubil hčerko in sina, 17. novembra je svoj krst v milanski Scali doživel njegov prvenec, opera Oberto, vodja Scale Merelli, pa je sklenil z njim pogodbo za tri nove opere. Naslednje leto mu je umrla soproga, septembra je doživel polom s komično opero Dan kraljevanja. 9. marca 1842  je bila zmagoslavna premiera Nabucca v milanski Scali. Za Verdija se je začelo obdobje, ki ga je pozneje imenoval “galjotska leta”: v letih 1842 do 1851 je napisal kar štirinajst oper. Po operi Ernani, ki je doživela premiero v gledališču La Fenice v Benetkah (1844), so ga slavili kot narodnega junaka, istega leta so v Rimu uprizorili Dva Foscarja, nato Devico Orleansko v milanski Scali in Alziro v Neaplju (1845), ponovno v Benetkah opero Atila (1846), v Firencah Macbetha (1847). Leta 1848 se je Verdi vrnil v Milano in kupil posestvo Sant' Agata pri Bussetu. Oktobra je doživela premiero njegova opera Gusar v Teatro Grande v Trstu.
Čez eno leto je predstavil Luiso Miller  v Neaplju. 11. marca 1851 je bila po neprijetnih borbah s cenzuro v gledališču La Fenice v Benetkah krstna predstava opere Rigoletto, ki je skadatelju prinesla svetovno slavo. Verdi se je potem na svojem domu lotil komponiranja Trubadurja, med študijskimi pripravami  za premiero v Rimu pa se je intenzivno ukvarjal s Traviato. Leta 1853 je Trubadur doživel v Rimu zmagoslaven uspeh, medtem ko je čez slaba dva meseca krstna uprizoritev Traviate v Benetkah popolnoma pogorela. Ponovno srečanje z novim Verdijevim delom se je zgodilo čez štiri leta s premiero opere Simone Boccanegra v gledališču La Fenice v Benetkah. Tudi premiera Plesa v maskah  v Rimu (1859) je uspela šele po dolgotrajnih pogajanjih s cenzuro. Leta 1858 se je poročil z Giuseppino Strepponi, leta 1862 je bila v njegovi prisotnosti v Petrogradu premiera opere Moč usode. Don Carlos je bil prvič uprizorjen v pariški Véliki operi leta 1867, Nabucco pa  je nastal na podlagi naročila ob odprtju Sueškega prekopa in je bil premierno uprizorjen 24. decembra 1871 v Kairu. Potem je Verdi v spomin na umrlega vélikega italijanskega pesnika in pisatelja Alessandra Manzonija ustvaril še Rekviem (1874), istega leta bil imenovan za senatorja Kraljevine Italije, tri leta pozneje je doživela zmagoslavje v milanski Scali opera Othello, premiera zadnjega Verdijevega odrskega dela – opere Falstaff – pa je bila februarja 1893 v milanski Scali. Leta 1899 je skladatelj v Milanu ustanovil Dom počitka, zavod za obolele in ostarele glasbenike. Giuseppe Verdi je umrl 27. januarja 1901 v svojem milanskem stanovanju, 26. februarja so krsti zakoncev Verdi prenesli v skupno počivališče v Dom počitka v Milanu.


O Nabuccu …


Te noči Milano ni spal, naslednjega dne je bila nova mojstrovina glavna tema vseh pogovorov. Verdijevo ime je bilo v vseh ustih, so zapisali po triumfalni premieri Nabucca leta 1842.
Nabucco je Verdijeva tretja opera in po zmagoslavni premieri so se nova dela in uspehi kar vrstili. Med 1842 in 1851 je Verdi skomponiral kar štirinajst oper in mnoge med njimi, na primer Ernani, Atila, Macbeth, Trubadur, Traviata, Ples v maskah, Simone Boccanegra, Moč usode, Don Carlos, Aida, Othello, Falstaff, ... so danes del železnega opernega repertoarja povsod po svetu.


Libreto opere Nabucco sloni na Danielovi knjigi Stare zaveze, kjer najdemo poročilo o Nebukadnezarju in njegovi osvoboditvi Jeruzalema. Osebe, razen naslovnega junaka, ki je zgodovinski lik, so izmišljene in jih je libretist Solera, tako kot tudi del zgodbe, prevzel iz neke francoske gledališke igre, uprizorjene v Parizu leta 1836. Spektakularna tema te opere pa pravzaprav ni bila novost; Rossini je na primer že leta 1818 spravil na oder svojega Mojzesa v Egiptu. Vendar je biblična zgodba zdaj postala metafora: Italijani so v Nabuccu prepoznali pripoved o svoji domovini. Verdijeva prva mojstrovina je tako postala prototip umetnosti risorgimenta.


Po premieri v Milanu so Nabucca v naslednjih letih uprizorili na Dunaju, v Berlinu, Parizu in Londonu, leta 1852 je v Ljubljani z njim gostovala gledališka družba italijanskega impresarija Alessandra Bettija, prva premiera pa je bila šele leta 1959.


Tokratna postavitev Nabucca je bila premierno uprizorjena 30. septembra 2000. Režiser Günter Lohse je potegnil vzporednico med zgodovino in današnjim časom in o svoji viziji Nabucca danes dejal, da gre za “utopično vizijo človeške podobe vladarja vsega sveta. Ta opera zrcali problematiko, ki ni vezana na čas. Dogaja se včeraj in danes, predvčerajšnjim in pojutrišnjem. Hrepenenje ljudi po boljšem svetu se sooča z večnim svarilom.” S svojim sodelavcem, scenografom in kostumografom Berndtom Leistnerjem je Lohse ustvaril prepričljivo in aktualno operno predstavo, ki je ob premieri požela odlične kritike.



Ob premieri so zapisali …


/.../ predstava je presenetila v dveh pogledih. Najprej v hitrih, živahnih tempih /.../ nato v dvojnih staro bibličnih in vojaško modernih obdobjih kostumografije Nemca Berndta Leistnerja, ki je tako kot režiser Gunther Lohse želel poudariti aktualnost stare bibilične zgodbe, in sicer problem nasilja nekoč, danes in jutri. Poustvarjenemu zagonu kreatorjev predstave so se primerno odzvali tudi nastopajoči.
Dogodki in odmevi, Radio Slovenija, 1. oktobra 2000


Prvi prizori novega Nabucca so stekli v napetem, kar silovitem odrsko-tonskem ritmu, kakršnega v naši operni hiši zadnja leta nismo velikokrat slišali.
Peter Kušar, Dnevnik, 3. oktobra 2000


Lohse je predstavio Vedijevu operu čija se radnja događala jučer, prisutna je i danas, a ljudi će težiti da ne bude takvo i sutra
Lohse je predstavil Verdijevo opero, katere dogajanje se je odvilo včeraj, ki je prisotna danes, ljudje pa bodo težili k temu, da se kaj takega ne bo zgodilo tudi jutri.
Ratko Čangalović, Jutarnji list, 4. oktobra 2000


Brez dvoma pa je odločilno, da je predstava v celoti razburljiva in napeta od prvega do zadnjega trenutka. /.../ Tako je v sodelovanju vsega ansambla nastala predstava, ki je (bila) razveseljiv začetek sezone v ljubljanski Operi.
Janko Zenzer, Nedelja, 15. oktobra 2000


O ustvarjalcih predstave …


Dirigent LORIS VOLTOLINI je bil rojen v Splitu na Hrvaškem. Na zagrebški glasbeni akademiji je končal študij dirigiranja in klavirja. Poklicno pot je začel kot dirigent Opere HNK v Splitu, bil je vodja in dirigent komornega zbora HNK ter komornega zbora Ivan Lukačić v Splitu. Med letoma 1991 in 1995 je bil vodja-dirigent Opere HNK v Zagrebu, od 1994. do 1995. umetniški direktor in vodja-dirigent Opere HNK na Reki. Od leta 1996 je dirigent v Operi in baletu SNG Ljubljana. Njegov repertoar obsega več kot 50 opernih in baletnih del, koncertni pa 20 simfonij, številna dela za orkester in skoraj 60 solističnih koncertov. Gostoval je v Italiji, Španiji, Avstriji in Južni Koreji ter bil član žirije na mednarodnem tekmovanju dirigentov leta 1995 v Zagrebu.
V letošnji sezoni sta pod njegovo taktirko nastali predstavi Jolanta P. I. Čajkovskega in Andrea Chénier Umberta Giordana.


Režiser GŰNTER LOHSE je v Leipzigu diplomiral iz germanistike. Svojo ustvarjalno pot je začel v gledališču Nordhausen. Nadaljeval jo je v leipziškem operetnem gledališču, na povabilo Joachima Herza pa kmalu prevzel delo v tamkajšnjem novem opernem gledališču, kjer je pozneje postal hišni režiser ter leta 1962 prvič samostojno režiral, in sicer  Gotovčevega Era z onega sveta. S to in s poznejšimi uspešnimi produkcijami v njegovi režiji (med njimi so predstave Mojstri pevci nürnberški,  Elektra, Cimarosov Tajni zakon, Geisslerjev Razbiti vrč, Janáčkova Zadeva Makropulos,  Mozartova Cosi fan tutte ter Wagnerjev Leteči Holandec) je gostoval po vsej Evropi in povsod požel izjemne uspehe. Po Herzovem odhodu je bil Lohse do leta 1991 glavni režiser v Leipzigu, kjer je ves čas posvečal posebno pozornost  sodobnikom in  ustvaril številne nepozabne odrske umetnine: Geisslerjev Razbiti vrč, opero Sence, za katero je napisal libreto, in Treibmannovega Idiota. V tem času je režiral tudi Martinůjevo Ženitev in Kabinet voščenih lutk K. A. Hartmanna (Kellertheater), Elegijo za zaljubljence Hansa Wernerja Henzeja, Proces Gottfrieda von Einema po Kafki, prvo izvedbo Čudežne čevljarjeve žene Uda Zimmermanna po Garcii Lorci (DDR). Lohse je na oder postavil okrog sto del, njegova velika ljubezen pa so bile Hoffmannove pripovedke.
Po Don Giovanniju (1978) in Večnem mornarju (1984) je Nabucco (2000) Lohsejeva tretja režija v ljubljanski Operi SNG.


BERND LEISTNER je študiral kostumografijo in scenografijo na Visoki šoli za likovno umetnost v Dresdnu. Pred študijem je bil hospitant v gledališču v Zwickauu. Ustvarjati je začel v meklenburškem državnem gledališču, nato se je vrnil v Zwickau in tam postal vodja kostumografije in scenografije. Kot gostujoči sodelavec v nemškem mestu Halle je leta 1971 ustvaril scenografijo za Händlovo opero Ariodante in nato postal scenograf in kostumograf v tamkajšnji operi. Sodeloval je pri enajstih produkcijah Händlovih oper. Leta 1983 je prejel Händlovo nagrado. Z več eksponati se predstavlja na stalni razstavi v Händlovi hiši. Leta 1984 je odšel v leipziško gledališče, se po sedmih letih kot vodja kostumografije in scenografije zopet vrnil v Halle. Oblikoval je podobo predstav: Blagoslovljeni strah, Aida, Car in tesar, Premetenka, Vampir, Sorbas, Trubadur, Netopir in Carmen, scenografijo  muzikalov Evita in Saga o kralju Davidu (glasbeni festival v Dresdnu) ter Verdijeve opere Otello, sodeloval je tudi z dresdensko mestno operetno hišo in s tamkajšnjo opero, z opero v Berlinu, s Slovaško narodno opero v Bratislavi in festivalom Praška pomlad, v Zagrebu je ustvarjal za Mozartovo Čarobno piščal, v Dublinu za Rossinijevo Pepelko. Udeleževal se je domačih in mednarodnih razstav scenografije in kostumografije, med njimi tudi Praškega kvadrienala. Sodeloval je pri dolgoročnem projektu Nibelunški prstan Richarda Wagnerja v Teatro Teresa Correno v Carracasu. Z režiserjem Günterjem Lohsejem je sodeloval že pri mnogih predstavah, med njimi pri Rossinijevi Pietra del Paragone in Verdijevi Traviati v Lepzigu ter Madame Pompadour Lea Falla in Ptičarju Carla Zellerja.



VSEBINA
Opera v štirih dejanjih (sedmih slikah)


PRVO DEJANJE
1.  slika
V Jeruzalemu so v Salomonovem templju zbrani Hebrejci in Hebrejke. S ponižno molitvijo prosijo boga Jehovo, naj jih zaščiti pred asirskim kraljem, sovražnikom Judov, ki jih je napadel s svojo vojsko in jim grozi z uničenjem mesta in templja. Véliki duhoven Zaccaria pripelje ujetnico Feneno, hčerko asirskega kralja Nabucca. Fenena je po Zaccarijevih besedah poroštvo, da se bodo Asirci v zameno za njeno svobodo umaknili. Duhoven z molitvijo h Gospodu vliva upanje ubogemu ljudstvu, Ismaele, nečak jeruzalemskega kralja, pa svari pred neustavljivo in silno vojsko. Zaccaria zaupa jetnico Ismaelu in z velikimi besedami napove poraz krvolokov, nato pa se skupaj z ljudstvom umakne.


Ismaele nagovori Feneno, ki ga je rešila pred maščevanjem svoje ljubosumne sestre Abigaille in skupaj z njim pribežala v Jeruzalem. Dekletu v teh dneh krvi in boja ni kaj dosti za ljubezen. Ismaelu se zdi še lepša kot takrat, ko je prišel v Babilon za hebrejskega poslanika. Zdaj jo želi osvoboditi, a ga dekle svari, da bo s tem prelomil zvestobo domovini. Ko se nameni pomagati Feneni v prostost, vdre v tempelj Abigaille v spremstvu babilonskih vojakov. Zaljubljencema grozi s smrtjo. Že v naslednjem hipu pa Ismaelu ponudi svojo ljubezen in ga izsiljuje – če jo bo ljubil, bo njega in njegovo ljudstvo morda ubranila gorja –, vendar jo on ponovno zavrne.


Tedaj pribežijo v tempelj hebrejske ženske, ki iščejo zaščito pred krvavim sovražnikovim mečem. Leviti poročajo, da se njihova vojska zaman bori za tempelj. In zares vanj vdrejo babilonski bojevniki s kraljem Nabuccom na čelu.
Duhoven je razjarjen zaradi Nabuccovega nespoštljivega vdora v božji hram, zato pograbi Feneno in mu zagrozi, da jo bo ubil, če jim tiran ne bo zagotovil prostosti.
To še bolj razsrdi Nabucca, ki Hebrejcem preti, da jih bo pokončal v potokih krvi; Fenena ga roti, naj se jih usmili, saj jo drugače čaka smrt; Ismaele se skupaj z ljubljenim dekletom obrača k bogu po pomoč; Abigaille pa želi, da bi tisti, ki ji srce razdvaja v maščevanju, še isti dan padel v žalostno smrt. Nabucco želi nasprotnike spraviti na kolena in se norčuje iz hebrejskega boga, ker ubogemu ljudstvu ni bil v pomoč. Zaccaria dvigne bodalo nad Feneno, toda Ismaele velikemu duhovnu iztrga orožje in se zanjo postavi v bran. Nabucco zdaj izlije ves svoj bes ter ukaže brez usmiljenja uničiti mesto in tempelj, ljudstvo pa pognati po svetu. Abigaille uvidi, da je njena ljubezen izgubljena, Fenena pa se zave, da je Ismaele zaradi nje izdal svoje ljudstvo; moral bo nositi breme svojega greha, saj ga tudi Zaccaria prekolne.


Odmor


DRUGO DEJANJE
2. slika
V Nabuccovi palači je véliki Baalov svečenik izročil Abigailli listino, v kateri je zapisano, da ji po žilah teče suženjska kri, Fenena pa je zakonita prestolonaslednica. V obupu se Abigaille želi maščevati sestri, očetu in vsemu kraljestvu. V tem jo svečenik podpre, pove pa ji tudi, da je Fenena osvobodila Hebrejce in da ti grozijo z uporom. Abigaillini privrženci so razširili govorico, da je bil kralj v boju ubit, in zdaj jo asirsko ljudstvo hoče za kraljico, da bi rešila asirsko zemljo. Duhoven jo bodri. Abigaille brez oklevanja sprejme novo nalogo – postala bo kraljica in pred njenim prestolom jo bodo mnogi kralji prosili za čast, njo – bedno sužnjo. Véliki svečenik ji priseže zvestobo.


3. slika
Zaccaria zbere Hebrejce k molitvi in razglasi čudež – Fenena je sklenila prestopiti v hebrejsko vero. Ismaele prosi levite za milost, a ga ti ne uslišijo, kajti preklel ga je sam bog in njihovega usmiljenja ne bo dočakal. Najhujše prepreči Anna, ki jim pove, da je Ismaele tisti, ki je rešil Feneno. Razburjeni Abdallo prinese novico o kraljevi smrti in narod, ki se dviguje v upor, zahteva Abigaillo za kraljico in obsodbo vseh Judov. Fenena se že odloči, da v tem primeru tu nima več kaj iskati, ko se pojavita Abigaille in véliki Baalov svečenik. Abigaille želi sestri vzeti krono, a se ji Fenena upre. Nenadoma se prikaže Nabucco. Fenena mu presenečena izroči krono, ki si jo sam posadi na glavo. Zdaj prav nič več razsodni Nabucco grozi Babiloncem, da bo odstavil njihovega boga, judovski pa je tako ali tako že padel, ko ga je premagal. Namesto božanstev ustoliči samega sebe. Zaccaria ga prekolne, toda Nabucco ga sklene umoriti, prav tako pa ves njegov narod. Tedaj vanj udari strela z jasnega neba in mu z glave zbije krono. Prestrašen in pohabljen prosi Feneno za pomoč. Abigaille priseže na slavo asirskega rodu.


TRETJE DEJANJE
4. slika
Abigaille je s pomočjo svečenikov zasedla očetov prestol in pred njenimi nogami se zvrstijo njeni častilci. Véliki svečenik zahteva, naj pobije ujete Hebrejce pa tudi sestro Feneno, ki je izdala svojega boga. Nabucco je hudo bolan in ne razume, kaj se pravzaprav dogaja. Abigaille mu razloži, da je narod med njegovo odsotnostjo terjal smrt vseh Judov in da je sama varovala zanj njegovo mesto. Z zvijačo ponovno vzpodbudi njegovo sovraštvo in Nabucco brez oklevanja podpiše smrtno obsodbo. Tedaj se spomni, da je na seznamu tudi njegova hči Fenena, opsuje Abigaillo s sužnjo, toda ta pred njim raztrga listino o svojem rodu. Nabucco se zave, da storjenega ne bo mogoče popraviti. Ko zasliši glasove Judov, ki odhajajo v smrt, pokliče na pomoč straže. Toda za Abigaillo je odslej le še njen jetnik. Četudi jo roti, naj se usmili sestre, ga ta ne usliši in ga pošlje v ječo.


Odmor


5. slika
Hebrejci ob bregu Evfrata objokujejo svojo usodo in izgubljeno domovino. Zaccaria tedaj oznani svojo prerokbo: njihova sramotna veriga bo strta in od prevzvišenega Babilona bo ostal le še prah. Prerokba o osvoboditvi vlije beguncem novo upanje.


ČETRTO DEJANJE
6. slika
Nabucco se počasi prebuja iz morastih sanj, v katerih so ga preganjale podobe vojskovanj. V zmedenosti ne ve, da je jetnik. Ko ugleda Feneno, je sprva srečen in ponosen, saj misli, da gre mimo v spremstvu njegovih vojakov. Šele ko uvidi, da ima hčerka zvezane roke, spozna svojo zmoto in se zave, da jo peljejo na morišče. V obupu se s prošnjo obrne k judovskemu bogu – če ga bo uslišal, bo spet pozidal tempelj in odslej častil le še njega. Spet se mu povrne moč in popolnoma razsoden razbija po vratih sobane, v katero je zaprt. Na čelu peščice vojakov in zvestega Abdalla se kot kralj odpravi rešit hčerko.


7. slika
Na morišču se Zaccaria in Fenena skupaj s pregnanimi Judi že poslavljata od življenja, ko na zlovešči kraj prihiti Nabucco z vojaki, ukaže končati krvavi obred in uničiti simbol asirskega boga Baala. Nabucco zdaj prizna hebrejskega boga Jehovo, ki mu je vrnil izgubljeno moč, in judovskemu ljudstvu vrne svobodo. Približa se umirajoča Abigaille, ki je v obupu spila strup, in z zadnjimi močmi prizna svoj greh ter strta prosi odpuščanja, potem pa se zgrudi mrtva. Nabucco postane vladar vsega sveta.



Odgovorna oseba: Barbara Jakomin, voditeljica odnosov z javnostmi
Spletna stran:  http://www.avditorij.si
Elektronska pošta:  prireditve.avditorij@siol.net, barbara.avditorij@siol.net
Telefon: 05/ 676 67 77
Faks: 05 / 676 67 18

Cena: 5.000, 3.900, 2.500 SIT. Blagajna bo odprta od 16.00 dalje. PARKIRANJE: priporočamo parkiranje v parkirni hiši Metropol, kjer boste ob predložitvi vstopnice plačali le 300 SIT.

Organizator:  Avditorij Portorož - Portorose















Prireditev vstavil: Avditorij Portorož
Dne: 10.6.2005 15:44:00

Pošlji prijateljem
E-pošta pošiljatelja:  
E-pošta prejemnika:  
Sporočilo: